SAMOTNA JELKA

“Na robu velikega gozda je rasla samotna jelka. Bila je visoka, zato je videla prav do vasice kjer so se bleščale bele hiške. V hiškah pa so živeli ljudje. Otroci z vasi so radi hodili na obisk k samotni jelki. Ob njej so se igrali, nabirali plodove, če je deževalo so se skrili pod njene veje, ko pa so se utrudili so sedli ob njeno mogočno deblo in si odpočili.”