KAKŠEN VRTEC SI ŽELIM?

Želim si vrtec kot lep dom, sladek kot bonbon,
topel kot ljubezen in strup za bolezen.
Da bil bi pisan, zlat ali srebrn.
Da bi lahko se lovili čez drn in strn.
Imel bi potok, gozd, cvetlice, meglice,
puhaste muce in žgoleče ptice.

Imel bi vse igrače, prijatelje in knjige,
živel bi mirno in tkal podvige.
Bi jedel čokolado, sladkal se z marmelado
in okušal sladoled.
Ooo, kako lep bi bil ta svet.

Zdaj malo pomislim, kaj vse že imam?

Ja, rad se igram.
Se veselim, kdaj tudi spim
in jesti znam sam.
Rišem in plešem, gradim in se smejem,
spomladi fižolček v lonček posejem.
In spet se igram.
Ja, kar vsak dan.

Zabaven je tale moj mali svet.
Vsak dan si želim nekoga objet.
Držim se za roke, za rame, za boke,
se vozim z vlakom, z letalom,
z ladjo na skrivnostne otoke.
Iščem zaklade, svetove neznane,
v meni tooooliko novega ostane.
Za danes, za jutri, za vedno.
Res, rad hodim v vrtec.
Je vredno.

In ko bom enkrat velik postal, bom gledal slike,
prepeval pesmi, vonjal in čutil spomine.
Ker biti velik, to ni kar tako,
takrat se ne moreš igrati in po kosilu kar naprej spati.

No, vsaj tako se mi zdi, ko malo opazujem starejše ljudi.
A me ne skrbi.
V vrtec bom šel med dobre ljudi.

Ker moja vzgojiteljica je že velika,
in je vesela in poje, kdaj tudi slika.
Se z nami igra, se krohota, pleše, sestavlja,
ona res veliko zna.
In k sebi me stisne, ko žalost pritisne,
razume in boža.

Zame je kot roža.

To je moj svet.
Rad ga imam, rad se igram.

Če bil čarodej bi in bi čarati znal,
nikoli ničesar se ne bi bal,
rad bi preprosto bil srečen,
začaral bi ta trenutek v večen.

Nataša Doler

ravnateljica Vrtca Velenje